NAVIDEZNA ZBRANOST
(23.01.2017) V prejnjem prispevku smo si pogledali, kako deluje mehanizem prenosa tee na zadnje noge. Da lahko konj teo prenese na zadnje noge in tako razbremeni sprednje, mora nekoliko spremeniti poloaj hrbtenice in s tem svojo dro.
Konj z aktivnimi trebunimi in ledvenimi miicami upogne hrbet, s čimer spodvije medenico in tako postavi zadnje noge bolj podse. To jim omogoči, da prevzamejo več tee. Posledica spremenjene dre je tudi spremenjena pozicija vratu in glave. Zbran konj ima čelno linijo nekoliko pred vertikalo, tilnik pa predstavlja najvijo točko vratu.
Zdaj nam je torej jasno, na kaken način lahko konj nosi jahača, ne da bi pri tem trpelo njegovo zdravje.
Bistveno vpraanje je, kako teorijo prenesti v prakso, kako konju povedati, naj tovrstno dro sprejme za svojo in mu pokazati, kako naj se giba. Nujno se moramo zavedati, da gre za fizično zelo naporno gibanje, zato moramo koncept zbranosti konju predstaviti postopoma.
Ljudje imamo radi blinjice in si pogosto elimo hitrih reitev. Na alost to velja tudi pri jahanju, saj veliko jahačev od konja zahteva, da bo zbranega gibanja sposoben praktično takoj, ko se nauči odzivati na jahačeva dejstva. Gre za nerealno zahtevo, ki vodi do najrazličnejih patologij in pokodb.
Naslon
Naslon je po mojem mnenju izraz, ki pogosto povzroča veliko zmedo. K naslonu kot končnemu cilju tei večina jahačev. Konj mora biti v naslonu, to velja za glavno vodilo. Vendar pa je potrebno poudariti, da naslon ni enak zbranosti. Beseda naslon načeloma opisuje lahkoten stik jahačeve roke s konjevim gobcem, ki se vzpostavi preko brzde, izraa pa se v poloaju čelne linije rahlo pred vertikalo.
Naslon je torej le en element zbranosti in je zaelen in smiselen le, kadar je posledica prenosa tee na zadnje noge. Prevelika osredotočenost na besedo naslon in poenostavljeno razumevanje le tega, vodi v zbiranje konja z napačne strani in k nepravilnim tehnikam jahanja.
Zbiranje od spredaj ali od zadaj?
Kot vemo, se zbranost začne v hrbtenici, natančneje v ledveno-kriničnem sklepu, konča pa se pri poloaju glave in vratu. Zbiranje so mora torej začeti pri zadnjem delu konja, končati pa pri sprednjem.
Najprej moramo konja spodbuditi, da aktivno uporablja zadnje noge in nanje prenese več tee, nato pa bo konj poloaj glave spremenil sam. Tako se dosee zbranost v pravem pomenu besede. Neizurjenemu očesu pri zbranem konju najprej pade v oko mogočna dra vratu in glave, zato bo to pojmoval kot bistveni del zbranosti.
Neizobraen jahač bo od konja zahteval, da glavo in vrat nosi v določenem poloaju. Ker se na glavo in vrat najlaje vpliva z vajetmi, bo jahač z močnim delovanjem rok konja prisilil v določen okvir. Zbiranja se bo lotil od spredaj.
Konji so izjemno dojemljiva bitja in se hitro naučijo, da se pritisku vajeti izognejo, če upognejo vrat, s čimer čelno linijo postavijo blizu vertikale. Konj se takemu poloaju hitro privadi in se nosi v navidezni zbranosti. al pa blinjice ne delujejo in doseganje naslona s premočnim delovanjem vajeti vodi v teave.
Posledice zbiranja z napačnega konca
Premočno delovanje vajeti lahko dosee, da konj glavo postavi v določen poloaj, vendar pa ne more doseči tega, da konj teo prenese na zadnje noge. Vsak poskus zbiranja konja z vajetmi je neučinkovit. Če konjevo glavo drimo v prisiljenem okvirju, s tem močno obremenimo zgornje miice vratu (rhomboideus in trapezius), ki postanejo napete in zategnjene.
Dejstvo, da konj aktivno krči te miice pomeni, da morata biti njuna antagonista, scalenus in longus colli, spročena. Delovanje miic je v tem primeru torej obratno kot je pri zbranem konju, saj so miice zgornje verige napete, spodnje pa spročene. Premočno delovanje vajeti konju oteuje, da bi dvignil hrbet in noge postavil podse. Miične teave ne ostajajo lokalizirane, zategnjenost zgornjih miic vratu se prenaa naprej in vodi do zategnjenih hrbtnih miic.
Bolečine v hrbtu so redna spremljevalka konj, ki se jih jaha s trdo roko. Bolj kot so miice napete in zakrčene, teje jih bo konj med gibanjem sprostil in uporabljal pasivno. Zbrano gibanje bo onemogočeno.
al pa se teave e ne končajo tukaj. Zategnjen in boleč hrbet vodi v krajanje koraka, vedenjske teave in sčasoma epanje. Ker konji načeloma dobro prenaajo bolečino, jih je večina sposobna svoje delo opravljati kljub bolečinam v hrbtu, dokler ne pride do hujih posledic, kot so pokodbe tetiv in degenerativne bolezni sklepov.
Navidezna zbranost vodi v nespročeno in togo gibanje, konjevi hodi postanejo manj izraziti in manj lahkotni. Zategnjenost in bolečina se izraata pri vsakem koraku.
Rollkur
Hiperfleksija oziroma rollkur je v zadnjem času postala tema mnogih debat v konjenikih krogih. Gre za kodljivo in nasilno tehniko jahanja, ki jo FEI sicer v teoriji prepoveduje, vendar pa je praksa al drugačna.
Hiperfleksija je ekstremna verzija premočnega delovanja vajeti, saj je konj prisiljen v okvir, kjer ima glavo za vertikalo, v najhujih primerih pa se z gobcem skoraj dotika prsi. Pri tovrstnem gibanju so zgornje miice vratu izjemno obremenjene, preveč napeta pa je tudi hrbtno-tilna vez.
Prenapetost na tem področju konju onemogoča, da bi noge postavil pod sebe, zato so za konje v hiperfleksiji značilne noge, ki stopajo daleč izpod telesa. Premočno delovanje vajeti pogosto spremljajo tesno zapeti nosniki in neprimerna uporaba pomonih vajeti, ki konju povzročajo e dodatno neudobje.
Učenje zbranosti je dolgotrajen postopek in konj potrebuje več let, da je dalj časa sposoben zbranega gibanja in pravilnega izvajanja tejih dresunih elementov. Na vijih nivojih (predvsem) dresurnih tekmovanj pogosto videvamo konje, ki so le navidezno zbrani. alostno je, da ravno te konji pogosto domov odnesejo najvija odličja. Blinjice pri olanju vrhunskih portnih konj so prepogoste, viji nivoji dresure so zasičeni s konji, ki se gibajo togo in zategnjeno.
Ti konji in jahači so zgled marsikomu, kar vodi v epidemijo nepravilnega jahanja. Naučimo se prepoznati togo gibanje, naučimo se zbranost iskati v celotnem telesu, ne le v poloaju glave. Pri ocenjevanju zbranosti se osredotočimo na hrbet, poglejmo, ali ima konj spodvito medenico in ali noge postavlja podse. Naj nas ne zavede ponosna dra vratu in poloaj čelne linije.
Naj e enkrat poudarim: če konj dosega zbranost na pravilen način, zaradi aktivnih zadnjih nog, bo spemenjen poloaj glave ponudil sam. Če ga moramo v to prisiliti z vlečenjem za vajeti, konj ni zbran in delamo več kode kot koristi. Konju povzročamo nepotrebno bolečino in pripravljamo teren za bodoče patologije.
Zbrano gibanje je izraz konjeve volje do učenja in dobre komunikacije med njim in jahačem. Gre za fizično in mentalno naporen proces, zato naj nas pri zbiranju konja vedno vodi potrpeljivost in razumevanje. Predvsem se moramo zavedati, da blinjice tu ne delujejo. Zbranega gibanja se konj uči več let, saj toliko časa traja, da razvije potrebno fizično moč. Kako se lotimo učenja zbranega gibanja in na kaj moramo biti pri tem pozorni, si bomo pogledali v naslednjem prispevku.
Če na hitro povzamemo premočno delovanje vajeti:
- Premočno delovanje vajeti povzroči napetost v zgornjih miicah vratu in hrbtno-tilni vezi
- Napetost se prenese na celotno zgornjo verigo miic
- Miice spodnje verige ne morejo upogniti hrbtenice
- Zbrano gibanje je onemogočeno, večina tee ostaja na sprednjih nogah
Kako prepoznati navidezno zbranost:
- čelna linija je za vertikalo
- medenica ni spodvita, zadnje noge ne stopajo pod telo
- konj se giblje togo, hodi niso izraziti (e posebej očitno v koraku)
- napeta dra repa
- najvija točka vratu ni zatilje, temveč sklep med drugim in tretjim vratnim vretencem, linija vratu je »prelomljena«